KRATEK PREGLED ZGODOVINE SLOVENSKEGA
PLANINSTVA NA KOROŠKEM
Leta 1900 je bila na pobudo Alojzija Knafelca ustanovljena Ziljska podružnica, zibelka slovenskega planinstva na Koroškem, s sedežem na Ziljski Bistrici. Že isto leto se je začela graditi koča na Zahomški planini pod Ojsternikom.
Leta 1906 se je Knafelc preselil v Trst in tam uvedel znamenito Knafeljcevo markacijo, katera je še danes v uporabi.
Leta 1907 je bil sedež planinskega društva premeščen v Celovec in prišlo je do preimenovanja v Koroško podružnico SPD, katere tajnik je postal Josip Oblak.
Po odhodu Oblaka leta 1909 je podružnica začela hirati in s prvo svetovno vojno prenehala delovati. V plebiscitnem obdobju so obstajale mežiške, belske in rožanske podružnice.
Takoj po drugi svetovni vojni je prišlo do obnove slovenskega planinstva na Koroškem v okviru Zveze slovenske mladine in Slovenske fizkulturne zveze. 11.1.1953 je prišlo do ustanovitve Slovenskega planinskega društva Celovec/ Slowenischer Alpenverein Klagenfurt, kateremu je predsedoval do leta 1984 Lubo Urbajs, od 1984 do 1990 Franci Kropivni, od leta 1990 do 2017 pa Hanzi Lesjak.
Leta 1968 je bila na planini Bleščeči postavljena edina planinska koča SPD Celovec, koča nad Arihovo pečjo, kar se je zgodilo s pomočjo jeseniških planincev.
Leta 1984 je bilo SPD Celovec sprejeto v Zvezo avstrijskih planinskih društev.
ZGODOVINA KOROŠKIH PODRUŽNIC SLOVENSKEGA
PLANINSKEGA DRUŠTVA
1. Zilska podružnica 1900-1907
Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva leta 1893 se je zanimanje za slovenske planine in gore začelo širiti tudi med Slovenci na Koroškem. Dne 29.junija 1899 je bila otvoritev planinske društvene sobe na Višarjah, katero je dal na razpolago žabniški dekan Simon Inzko. Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DOEAV) je z vso silo delalo na tem, da v turistično-alpinističnem pogledu dobi vso koroško obmejno gorovje na slovenskem ozemlju v svojo delovno področje, da vsa pota in steze markira, postavi izključno nemške potokaze in da na vseh slovenskih vrhovih zgradi svoje koče. Kjer se je to posrečilo, se je kar vse ozemlje proglasilo za nemško. Zaradi tega je planinstvo v tisti dobi imelo važne narodno-obrambne naloge in je bilo delo SPD sestavni del borbe za očuvanje slovenstva na Koroškem in obrezuspešenje germanizacijskih ciljev Nemško-Avstrijskega planinskega društva. Prva podružnica SPD na Koroškm je bila Ziljska podružnica, katera je bila ustanovljena na pobudo nekaterih Ziljanov, med njimi deželni poslanec Franz Grafenauer in Ivan Milonig, ter člani beljškega Slovenskega omizja, med njimi Alojzij Knafelc. Ustanovni občni zbor Ziljske podružnice je bil 18. januarja 1900 v Borljah na Zilji, katere načelnik je postal Franc Grafenauer. Za njegovega namestnika je bil izvoljen Ivan Milonig in za tajnika Alojzij Knafelc.Ob ustanovitvi je društvo imelo 16 članov. Še v istem letu je bila temeljito popravljena pot na Kamnitega Lovca in zaznamovana pot z Lovca na sedlo Škrbinico. Člani podružnice so 31.7.1900 na Kamnitem Lovcu obesli slovensko trobojnico. Tudi v istem letu je začel namestnik načelnika Ivan Milonig graditi planinsko kočo na Zahomški planini, ki se je poimenovala Korenova koča. Delokrog društva je bila sicer vsa Koroška, vendar se je njeno delovanje v prvih letih omejilo predvsem na Kanalsko in Ziljsko dolino. K društvu so pa pristopali Korošci iz vseh krajev Koroške. Koncem leta 1901 je društvo imelo že 53 članov. Leta 1901 je bila zgrajena pot na Veliki Najbos. Dne 15.8.1901 je bila otvoritev Korenove koče na Zahomški planini. Sredi leta 1902 je društvo kupilo v Zajzeri več kot 3 ha veliko senožet, kjer je bila že za leto 1903 načrtovana postavitev planinske koče z imenom “Krnica”. Nadalje je bila zaznamovana pot iz Žabnic na Zahomško planino. V letu 1903 je bilo društvo prvenstveno zaposleno s predpripravami za gradnjo planinske koče v Zajzeri ter z nabiranjem sredstev za ta podvig. Avstrijsko gozdno oskrbništvo je prepovedalo nadaljne zgradbe in zaznamovanja poti v Zajzeri in na Višarjah. Jasno je bilo, da si je hotelo Nemško-Avstrijsko planinsko društvo rezervirati področje Zajzere zase, saj je tam postavilo svojo kočo. Tudi v letu 1904 je bila glavna skrb zgraditev koče Krnice v Zajzeri. Tekom leta 1904 so nasprotniki Slovencev na več krajih uničili slovensko-nemške napise in kažipote. Končno je društvo le dobilo gradbeno dovoljenje za postavitev koče, vendar so vsi mogoči činitelji delali pri stavbi ovire. Radovoljni darovi za kočo so popolnami odnehali in s tem je bila tudi zaradi pomanjkanja potrebnih sredstev v nedogled odložena zgraditev koče v Zajzeri. V letu 1904 je sekcija Avstrijskega turističnega kluba v Železni Kapli vodila gonjo proti SPD in njeni ziljski podružnici. Dne 18. junija 1905 se je udeležilo okoli 100 Korošcev otvoritve Kadilnikove koče na Golici.V letu 1906 je bilo delo usmerjeno predvsem na Rož, kjer je začela delovati nova železnica in je bilo potrebno ohraniti slovenski značaj te pokrajine. Hkrati je bila osvojena najlepša pot na Obir. Žal pa je društvo izgubilo skoraj vse člane beljaškega Slovenskega omizja, ker so bili kot železniški uradniki, ki so bili zavedni Slovenci, po predlogu narodnih nasprotnikov premeščeni iz Beljaka v Trst. Med njimi so bili tudi tajnik Knafelc in predsednik slovenskega omzija Ivan Hohmiler. SPD je zaznamovala 12 gorskih poti v bližini železniških postaj od Žihpolj do Podrožce, napravljene pa so bile poti čez Medvedji dol na Koroško, z Javornika na Stol in z Jesenic na Kočno in v Sveče. Društevni član dr. Oblak je v “Slovenskem Narodu” objavljal članke “Izprehodi po Koroški Sloveniji”. Ker je bil tajnik Alojzij Knafelc premeščen v Trst, je bila prava sreča za razvoj slovenskega planinstva na Koroškem, da je njega nasledil dr. Oblak. Knafelc je živel na Koroškem od leta 1887 do 1906 in je do potankosti poznal vse koroške doline in planine, tako da je bil starosta koroških planincev. Med drugim je napravil karto o Rožu. Na občnem zboru dne 23.2.1907 se je Ziljska podružnica preimenovala v Koroško podružnico s sedežem v Celovcu. Za načelnika je bil zopet izvoljen Grafenauer, za tajnika pa dr. I.C. Oblak.
2. Koroška podružnica 1907-1914
Za ozemlje od štajerske do italijanske meje je bilo premalo delavcev in premalo sredstev. Na tem nepreglednem gorskem svetu je delovalo več sekcij Nemško-Avstrijskega planinskega društva, Avstrijskega turističnega kluba ter Prijateljev narave. Proti tej armadi, ki je nemško pleskala našo domovino, je bilo na razpolago 63 slovenskih planincev. Kljub temu so se prvič pojavljale napisne table in markacije SPD ob poteh na Obir, Košuto, Stol, Golico in Jepo. Ves oborožen aparat fevdalne posesti se je poganjal v boj proti slovenskim kažipotom in markacijam. Ker se je tajnik Oblak uveljavljal kot politik proti večinski konzervativni stranki, ga je ta začela v glasilu “Mir” blatiti.Oblak je bil v odboru edini, ki je vzel planinstvo resno. Boril se je proti potujčevanju gorskih in ledinskih imen. Sam je zaznamoval poti in nameščal dvojezične krajevne napise in s tem tako razdražil narodne nasprotnike, da so ga v nemškem časopisu posmehljivo napadli, češ da po Rožu hodi zveličar, ki maže drevesa in skale ter misli, da bo s svojimi mazarijami spremenil nemški značaj dežele v vindišarskega. Na občnem zboru dne 13.3.1910 dr. Oblak ni bil več izvoljen v društveni odbor in je zato zapustil Koroško.Po njegovem odhodu je društvo začelo hirati in z začetkom prve svetovne vojne je prenehalo delovanje društva.
3. Doba po prvi svetovni vojni
V letih pred plebiscitom so bile ustanovljene pliberška, velikovška in boroveljska podružnica. Za Pliberk je delovala podružnica za Mežiško dolino, katere načelnik je bil notar dr. Senčar. V Borovljah je delovala rožanska podružnica z načelnikom prof. dr. Mišičem. Dne 14.1.1920 je bila ustanovljena Belska podružnica za sodne okraje Železna Kapla, Dobrla vas in Velikovec, katere načelnik je bil Milač. Načrtovana je bila ureditev planinskega muzeja v Velikovcu. Posebna pozornost je veljala Obirju, Peci, Klopinskemu jezeru, Velikovškemu Čezdravju ter Svinški planini. Delo koroških podružnic SPD je nehalo s plebiscitom leta 1920. Ločena od osrednjega SPD z razmeroma malim številom članov koroška podružnica ni bila v stanju, da bi se preosnovala v samostojno društvo.
SPD Celovec-naslednik nekdanjih koroških podružnic
Takoj po drugi svetovni vojni je bilo delovanje organiziranega slovenskega planinstva na Koroškem obnovljeno v okviru Zveze slovenske mladine in Slovenske fizkulturne zveze, zadj Slovenske športne zveze. Med drugim so se prirejali izleti v planine in že leta 1947 je bila s pomočjo selske občine načrtovana gradnja koče v Košuti. Leta 1949 je bil postavljen križ v čast padlim borcem za svobodo na Komnici. Ker Slovenska športna zveza pozneje za planince ni imela pravega posluha, so se Franc Rehsmann, Stanko Schellander in Lubo Urbajs odločili za obnovitev delovanja koroških podružnic. Dne 11.1.1953 je bil ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva Celovec. Za predsednika je bil izvoljen Lubo Urbajs, za podpredsednika Tonči Miklavčič, za tajnika Danilo Kupper in za blagajnika Franci Brežjak. Leta 1968 je bila na planini Bleščeči s pomočjo gorenjskih planincev postavljena Koča nas Arihovo pečjo. Leta 1984 je bilo društvo sprejeto v Zvezo avstrijskih planinskih društev (Verband alpiner Vereine Oesterreichs), včlanjeno je pa tudi v Planinsko zvezo Slovenije. V času ”ortstafelšturma” so narodni nasprotniki uničili skoraj vse dvojezične kažipote na področju Bleščeče. Ker je bila Koča nad Arihovo pečjo nekaterim trn v peti, so se je hoteli polastiti. Šele na Vrhovnem sodišču je bilo odločeno v prid SPD Celovec. Lubo Urbajs je društvu predsedoval od leta 1953 do 1984. Nasledil ga je Franci Kropiunik do leta 1990, od leta 1990 do 2017 pa mu je predsedoval Hanzi Lesjak.
Manj
