12 Jan Hanzej Lesjak – Na planine me vleče srce

Objavil: Matej Ogorevc na spletni strani Planinske zveze Slovenije

Do Hanzeja Lesjaka iz Pečnice/Petschnitzen pri Ledincah/Ledenitzen ni bilo prav lahko priti. Naj opišem, kako sem ga našel. Garmin je pripeljal v Ledince, potem pa mrknil.

Ustavil sem pred neko poslovno stavbo in zmotil par, ki je užival v čik pavzi. »Dober dan. Razumete slovensko?« Prikimala sta. »A veste, kje je Pečnica?« Odkimala sta: »Pa znate, nismo mi odavde, samo radimo ovde. Pitajte na tankštele.« Tankštele sem zgrešil in zapeljal na parkirišče gostišča, ker sem videl možaka, ki je slonel na oknu in kadil. »Dober dan.« »Dobri den,« je zapel. »Oo, Čeh,« sem se zasmejal, »mogoče veste, kje je Pečnica?« Stegnil je roko in pokazal na cestico, ki je zavijala za cerkvijo. Hm, a res? Zahvalil sem se in sledil navodilu. Po dobrem kilometru sem se znašel na Pečnici.
Začetki organiziranega slovenskega planinstva na Koroškem segajo v leto 1900, ko so na Zilji ustanovili koroško podružnico SPD. Na začetku I. svetovne vojne je prenehala delovati, leta 1953 je prišlo do oživitve organiziranega slovenskega planinstva. Koliko slovenskih planinskih društev je na Koroškem?
Nimamo takega sistema, da bi imeli podružnice ali lokalna društva planincev, ker nas je premalo. Slovensko planinsko društvo (SPD) Celovec je edino na Koroškem. Obsega vse tri slovenske doline, Zilo, Rož in Podjuno.

SPD Celovec je imelo od poživitve leta 1953 do danes samo štiri predsednike. Kaj je vzrok tako majhni fluktuaciji na tej funkciji?
Leta 1953 so postavili naše planinsko društvo na nove noge zelo zaslužni možje, koroški Slovenci. Prvi predsednik je bil Lubo Urbajs, ki je predsedoval 31 let, do leta 1984. Zakaj tako dolgo? Bil je tako dober predsednik in zagnan planinec, da ga niso hoteli »odvoliti« in so ga na skupščini vsakič znova potrdili. Takrat je delal pri Slovenskem vestniku, v katerem je veliko objavljal o slovenskih planincih na Koroškem in v Sloveniji, uspehih slovenskih alpinistov po svetu, zlasti v Himalaji. Pravimo, da oče Koroških Slovenskih planincev. Za njim je bil do leta 1990 na tej funkciji Franci Kropiunik. Za SPD Celovec je bil to najhujši čas delovanja. V času Luba Urbajsa smo zgradili kočo na Bleščeči planini. Med predsednikovanjem Kropiunika so se začele velike težave, ker so nam hoteli vzeti kočo na Bleščeči. Nacionalistične sile so hotele z vsemi sredstvi preprečiti, da bi na Koroškem stala slovenska planinska koča. Hvala bogu smo uspeli na vseh sodiščih, tako da nam je koča ostala. V teh letih je Franci Kropiunik veliko romal po sodiščih in odvetniških pisarnah. To ga je zelo prizadelo in ko je bila zadeva rešena, je predal funkcijo. Prevzel sem jo jaz.
Hm, zakaj sem bil tako dolgo predsednik? (smeh) Ne vem, je pač tako, da se pri nas nihče ne tepe za to funkcijo, ker je povezana z določenim delom, dolžnostmi, roki, ki se jih moraš držati ali jih usklajevati, itd. Že leta sem se pripravljal, da bi oddal funkcijo, a je nihče ni hotel prevzeti. Nisem želel biti odgovoren za to, da bi planinsko društvo zaradi odstopa hiralo. Raje sem stisnil zobe in gledal, da smo nekako sfurali. A v zadnjih letih nisem imel več toliko idej in energije. Zato smo se odločili, da bo za tri leta postal predsednik Stefan Riegelnik, ki je bil dotlej blagajnik. Potem načrtujemo delo predati v mlajše roke.

SPD Celovec je član Planinske zveze Slovenije (PZS) in avstrijskega Alpenvereina. Ima v obeh organizacijah enak status kot ostala društva?
V Planinski zvezi da, v Alpenvereinu ne, ker je tudi Alpenverein samo član Verband alpiner Vereine Österreichs/Zveze avstrijskih planinskih društev. To je krovna organizacija vseh planinskih društev v Avstriji, v katero smo včlanjeni kot Slovensko planinsko društvo. Smo tudi v Delovni skupnosti planinskih društev Koroške. V Avstriji je najbolj znan Alpenverein in skoraj vsak misli, da je to krovna organizacija.

Vključno z mano.
Član PZS smo od leta 1993. Nismo edini iz zamejstva. Slovenci so raztreseni po vsej Evropi in imajo svoja planinska društva, ki so člani PZS.

Koliko znaša društvena članarina? Morate določen delež oddvajati obema zvezama?
Na Zvezo planinskih društev Avstrije odvajamo malenkost, mislim, da 50 centov na člana. Naša članarina je 15 evrov.

Zelo nizka.
Jo, res je zelo nizka, a zato imamo veliko članov. Tukaj na Koroškem so Slovenci zelo solidarni. So v planinskem društvu, čeprav niso planinci. Imamo skoraj petsto članov, aktivnih planincev je kakih sto, ostali so podporniki, da lažje shajamo. Imamo sicer veliko kulturnih in športnih društev, a po mojem je pomembno, da imamo tudi svoje Slovensko planinsko društvo. Če se želi nekdo zavarovati pri PZS, mora doplačati 13 evrov, ki jih oddamo Planinski zvezi. S tem je zavarovan kot B član v Sloveniji.

Imate v planinskem društvu posamezne odseke?
Hoteli smo jih ustanoviti, vendar nimamo zagnanih ljudi, ki bi jih prevzeli in delali v njih. Zato smo namero opustili.

Koča SPD Celovec, Planinska koča na Bleščeči planini. Foto: arhiv Hanzej Lesjak

Gorenjski planinci so vam veliko pomagali pri gradnji koče na Bleščeči planini. Kakšno je sicer sodelovanje s planinskimi društvi iz Slovenije?
Gorenjski planinci, predvsem z Jesenic, so nam šli zelo na roko pri pripravah za kočo na Bleščeči. Po mojem brez njihove pomoči ne bi bilo te koče, ker smo imeli zelo kratek rok za izgradnjo. Zaprli so nam pot, da nismo mogli s traktorjem na planino. Največji del lesa smo na Bleščečo znosili preko Arihove peči. Gorenjski planinci so nam tu zelo pomagali, za kar smo jim hvaležni, ker sami ne bi zmogli, čeprav so nam tudi naši mladinci dosti pomagali. Glavnino pomoči so predstavljali Jeseničani, imajo velike zasluge, da smo zgradili to našo kočo.
Kdo vam je zaprl pot?
Lastniki zemljišč. Ko smo se z njimi dogovarjali, so najprej privolili, nato so se pod negativnim vplivom in pritiski premislili in prepovedali dostop.
Organizirate nekaj pohodov, med drugim tudi nočnega Čez goro k očetu in zimskega na Arihovo peč. Oba potekata hkrati z obeh strani meje. Je tako že od samega začetka?
Pohoda k očetu se samo udeležujemo, pravzaprav pomagamo s pripravo okrepčil na avstrijski strani pri nočnem delu, ki zahteva več pomoči. Organizira ga pa Črna na Koroškem. Pohod je zdaj izmenično enkrat ponoči, drugič podnevi. Dnevni pohod je iz Koprivne v Črno, nočni pa s Črne v Koprivno.
Največja prireditev našega društva je zimski pohod Arihova peč, naslednje leto, ko bo štirideseti po vrsti, bo majhen jubilej. To je naša glavna prireditev, ki zdaj privabi tristo do štiristo planincev, v prejšnjih letih jih je bilo že po osemsto, devetsto. Na tem tradicionalnem pohodu se spomnimo padlih partizanov na naši strani; tudi takih stvari se je treba spominjati. Ta zimski pohod lahko zmore vsak, ni težaven, vendar so določene posebnosti, doživi se ga čisto drugače kot poleti.

Pri tem pohodu ste pa vi glavni?
Organizirajo ga tri društva. Organizatorja v dolini sta predvsem Slovenska športna zveza, ki nas zelo dobro podpira preko Danila Prušnika, in Kulturno društvo Rož v Št. Jakobu, SPD Celovec je pristojno za pot in okrepčilo na Bleščeči.

Zasledil sem, da ste prisotni tudi na tridnevnem pohodu v spomin na emigracijo Judov leta 1947. Lahko nekaj poveste o tem?
To je morda manj znan del zgodovine, ki ga želimo oživiti. Gre za pohod Alpine Peace Crossing Krimml. Ozadje tega pohoda je emigracija Židov leta 1947. Takrat je bila Avstrija zasedena; na Koroškem so bili Angleži, na Tirolskem Francozi in v Salzburgu Američani. Našli so pot, ki s Salzburškega vodi na Južno Tirolsko v Italijo. V Avstriji so bile vse meje zaprte, razen enega prehoda, ki je bil odprt zaradi Američanov. To luknjo so izkoristili, da so Žide z vzhoda, ki so hoteli emigrirati v Palestino, spustili čez mejo. Ta pohod je precej naporen, prelaz Krimmler Tauern je visok čez 2600 metrov, tudi poleti lahko zapade sneg. Tega pohoda se udeležujemo že nekaj let.

Vsako leto razpišete fotografski natečaj Planine v sliki.
Jo, do zdaj smo ga priredili tridesetkrat. Povežemo ga s kakim predavanjem, zadnjih petnajst let v K & K Centru v Šentjanžu. To je naša aktivnost pozimi, ko planinstvo malo zamre in takrat ljudem prikažemo lepote gora v obliki razstave izbranih in nagrajenih fotografij s tega natečaja.

Izdajate svojo publikacijo?
Za stoletnico smo izdali knjigo Na planine vleče me srce … Za 110-letnico smo med člane razdelili majhno brošuro. Vsako leto, ko pobiramo članarino, izdamo zloženko z informacijami o društvu in predstavitvijo naših prireditev.

Imate v koči Planinski vestnik?
Nekateri člani ga imajo doma. Dvajset let, ko je bila še Jugoslavija, sem bil naročen na Vestnik. Nosil nam ga je znanec iz Slovenije. Kot društvo imamo Planinski vestnik v koči na Bleščeči. Moram reči, da je v zadnjih letih, če ga primerjam s starimi Vestniki, zelo kakovosten in lep na pogled, to je velik napredek. Imam cel arhiv Planinskih vestnikov od začetka petdesetih let, vezanih v knjige.

Udeleženci zimskega pohoda na Arihovo peč med počitkom pri koči na Bleščeči planini. Foto: arhiv Hanzeja Lesjaka

Še obstaja partnerstvo med Zvezo Bank in Posojilnice ter SPD Celovec?
Pred približno osmimi leti, ko smo prenavljali našo kočo, smo rabili finančno podporo. Na pomoč je priskočila Zveza bank in Posojilnice, tako da smo lažje obnovili kočo, ki je zdaj kot nova. Zgrajena je bila leta 1968 in potrebna obnove. V zadnjih letih to partnerstvo ni več tako aktivno, tudi zaradi gospodarskih razmer, vendar smo jim zelo hvaležni, ker so v preteklosti podprli naše delo. Z njihovimi podporami smo dobro obnovili našo kočo.

Po 27 letih predsednikovanja ste predali funkcijo nasledniku. Kako ste zadovoljni s tem obdobjem? Koliko načrtov ste uresničili, koliko je ostalo nedokončanega?
Jo … to je zelo kočljivo vprašanje. Rekel bi, da smo bili v začetku našega obdobja vsi zelo zagnani. Mlad odbor, mešanica starejših in mladih, imeli smo toliko energije in zagona, da smo precej stvari uresničili. Danes se skoraj čudim, da smo zmogli. V okviru stoletnice društva smo kot predavatelje gostili najboljše alpiniste sveta, Messnerja, Humarja, Dava Karničarja in druge slovenske vrhunske alpiniste. Udeležba članov na prireditvah in pohodih je bila v tistem času zelo dobra, tako da si imel res veselje delati. Sčasoma moči pojenjajo, ne moreš več tako motivirati odbora, da bi pomagal, upošteval vse ideje in jih uresničil. Zato počasi scagaš in se vprašaš, če je še dobro, da si predsednik, ker si nezadovoljen s seboj in svojim delom. Premisliti moraš, kako naprej. Najti je treba pot, ker na noben način ne bi želel, da bi se Slovensko planinsko društvo razpustilo. Zdaj smo na dobri poti in me ne skrbi, da društvo ne bi uspevalo.
V času mojega predsednikovanja in obstoječega odbora smo precej dosegli pri izboljšanju odnosov z nemškimi planinskimi društvi. V preteklosti ta društva, predvsem avstrijski Alpenverein, niso imela ravno slovite zgodovine. Iz tega razloga v prejšnjih letih ni bilo zbliževanja med nami. To so bili časi starih predsednikov, a zdaj so tam novi ljudje, ki nimajo več stare ideologije, so zelo odprti do Slovencev in Evropske skupnosti. Nacionalizem je pri koncu, ne morejo več jezditi na tem konju in publicirati. Moram reči, da so nam ta novi veliko pomagali, odnosi so se izboljšali. Le-te je treba gojiti tudi v osebnih stikih, tako smo se spoznali. Ne vem, kakšne predstave so imeli o Slovencih. Nekdo, ki me je spoznal pred dvajsetimi leti, mi je rekel, da ni vedel, da smo Slovenci čisto normalni ljudje. Tista propaganda jih je tako preslepila, da so mislili, da smo vsi ekstremisti ali kaj takšnega. Odkar so osebno spoznali Slovence, nas vidijo popolnoma drugače. Veliko se jih sprašuje, kakšni propagandi so nasedli, da tako dolgo niso sodelovali s Slovenci.

Je v vašem društvu kak Avstrijec?
Mislite nemški Avstrijec?

Da.
V glavnem so člani Avstrijci, tako nemško kot slovensko govoreči.

Mislim na narodnost.
Jo, imamo tudi nekaj takih. V našem društvu so nemško govoreči Korošci oz. Avstrijci. Člani so postali zaradi navdušenja in moralne podpore, iz principa niso pri drugih društvih, temveč pri slovenskem planinskem društvu.

Na kakšen način nameravate privabiti več mladih v društvo?
Veliko smo razmišljali, kako pridobiti mladino. Pri eni akciji smo sodelovali s PZS. Na planinski tabor v Bavšico smo poslali nekaj mladih. Mladino najbolj zanima plezanje, tudi balvansko. Imamo nekaj mladincev, športni plezalec Nicolai Užnik je zelo dober v avstrijskem in evropskem pokalu. V društvu imamo nekoga, ki je opravil vse izpite za trenerja, in zdaj prirejamo plezalni tečaj za mladino. Upamo, da bomo v društvo privabili mlade, nato še v odbor, ker je tudi tega treba pomladiti. Želimo, da nas bodo nasledili odborniki, ki bodo pripravljeni delati.

Prebral sem, da imate 15.000 čebel. Kje se bolj sprostite – v gorah ali pri čebelah?
(smeh) Za svoj šestdeseti rojstni dan sem od strica dobil en čebelji panj, zato se moram malo ukvarjati s čebelami. To počnem sicer šele eno leto, pri tem se tudi sprostim, ampak planine so še vedno na prvem mestu, tam zgoraj se bolje in lažje sprostim. Je pa delo s čebelami zelo zanimivo.

Hanzej Lesjak z nečakom, svakom in sinom na Velikem Kleku. Foto: arhiv Hanzeja Lesjaka

Želite za konec še kaj dodati?
Prej ste omenili sodelovanje s slovenskimi planinskimi društvi, pa sem to premalo razložil. Stike imamo s sosedi v območju Karavank – to je čisto naravno, smo sosedi. Imamo pa še nekaj posebnega. Letos je bilo, mislim, 46. srečanje obmejnih planinskih društev. Prej se je imenovalo zamejskih, a smo ga preimenovali, saj v času EU zamejcev ni več. Organiziramo ga v povezavi z Jesenicami, Gorico, Benečijo in s Trstom. Vsako leto se srečamo v drugem tednu junija, vedno v središču enega od teh planinskih društev. Na programu sta planinski pohod in kratek kulturni spored. Teh prireditev se udeleži tristo do štiristo planincev. To je bilo takrat, ko meje niso bile tako odprte kot danes, za planince zelo pomembno srečanje. Idejo druženja planinskih društev treh dežel (To ni srečanje planincev treh dežel na Tromeji in z njim povezano Potjo prijateljstva. (op. ur.)) pojmujem kot predhodnico Evropske skupnosti. (smeh) Že pred 45 leti so bili zavzeti ljudje v Sloveniji, Italiji in pri nas, ki so sedli skupaj in priredili internacionalno srečanje. Uspelo jim je, mi smo pa nadaljevali. Letos smo se dobili v Vratih, ker so bili gostitelji iz PD Jesenice v povezavi s PD Mojstrana. To je vedno lepo srečanje. Najštevilčnejša so v Italiji. V Trst, na primer, gremo tudi iz solidarnosti, ker hočemo pokazati, da smo Slovenci in da nas je veliko. Enako je tudi v Gorici. Moram reči, da so Primorci zelo zavedni Slovenci, pri tem jih, kolikor pač moremo, tudi moralno podpremo. Vsi smo v podobni situaciji.
V prejšnjih desetletjih smo morali slovenstvo skoraj skrivati oz. nas je bilo strah priznati, da smo Slovenci. To je bil čuden čas. V državah se izboljšuje ideja o upoštevanju manjšin, vsaj za Koroško lahko rečem, da se odnosi med večino in manjšino znatno izboljšujejo in gredo v pozitivno smer, vzdušje je tako, da lahko optimistično gledamo v bodočnost.

Spraševal in zapisal Mire Steinbuch

Prispevek je objavljen v decembrski številki Planinskega vestnika.